.

Po gorah nežno veterček pihlja,
sonce že počasi leze za goro,
temen mrak se spušča na zemljo,
bleda mesečina se smehlja.

Zvezdice vesele se smejijo,
jezero se v soju lesketa,
ogenj svetel toplo prasketa,
daleč stran že svizci spijo.

Srce je polno zmedenih občutkov,
mračnost, sreča sta doma
spominja lepih se trenutkov,
slabe pa na strano da.

Strah jo mine, ko pomisli,
ko prikliče si v spomin,
objem njegov zares edin
in v roko vzame cvet s planin.

Ljubi in rada bi kričala,
a le potihem sebi šepeta,
mogočnim goram vse zaupa,
ponoči sanja, sanja ga.