Kot v Filmu.;) (7.4.2009)

Čisto običajen dan. Ura 7.15 minut, ko se odpravim v šolo. Prehoditi je treba nekaj stopnic in glej ga zlomka. Zdrsne mi. Ujamem se za ograjo in zdrsim čez 5 stopnic. Zaboli me tako, da kakšno minuto kar čepim. Potem pa se odpravim naprej. Brez šepanja, le občasno zaboli.
Prve tri ure imamo risanje. Kompozicija, ki se je običajno v tretjem letniku ne riše in je zelo zahtevna. Presenetljivo dobro mi uspe in na koncu dobim 4/5. Vesela sem nato pa po stopnicah v U6. Auč, boli. Zelo boli. Komaj stopam. Umetnostna mine z mojim vzdihovanjem. Ko jamram jst je ponavad res kriza. Ampak useeno se nekako zvlečem na dvorišče, na sonček, ki prijetno sije in greje.
Lara in Sara želijo po led in ga tudi dobijo, ko sem jaz že v učilnici. Hladim nogo, ki je rahlo zatekla. Vstopi Sonja (varnostnica) in preuči situacijo. Čez nekaj minut se vrne in pove, da bodo prišli pome z rešilcom. Rešilc? KA je zj to? Sej mi ne manjka pol noge? So vprašanja, ki se potikajo po moji glavi. Močno boli, a vseeno se ves čas smejem. Potem pa vstopita reševalca in res se počutim kot v filmu...takšnem akcijskem, zabavnem... Reševalka me prime pod roko, z druge strani Lara, zadaj Sonja...reševalec pa maršira pred mano.... Premagujem stopnice in dovrišče...potem pa v rešilca....vožnja na urgenco....
12.15 prispemo...naložijo me na voziček....smejem se sama sebi, ker ne morem verjet, da je tako... vsi em čudno gledajo, ampak meni se vse skupaj zdi precej zabavno, čeprav zelo boli... Pred ambulanto gužva. Okoli 10 mogoče še kakšen več jih je na vrsti pred mano. Z Laro se pogovarjava, slikava in malo opazujeva ljudi.


Ob 14.20 me končno pokličejo in odpeljejo v ambulanto, kjer čakam naslednjih 20minut, potem pa me malo potipa se malo pošali nato pa reče: "Petnica, tetiva, gleženj." To je bilo vse...pičlih par minut...jaz pa čakam več kot dve uri.... odpelje me na rentgen, kjer čakam skoraj eno uro in potem končno pot tisti rentgenski fotoaparat...če ga lahko tako poimenujem... tam se res pošteno nasmejim, ker rentgenist ali kdorkoli že pač pove par zanimivih....


Nato pa spet čakam, čakam, čakam..... HVALA res stokrat HVALA Lari, ki je bla skos zraven mene in krajšala ta dolgi čas ter skrbela zame: " A boš pila?" "Ne." "Si lačna?" "Ne." " Boš čigumi?" " Ne, hvala."
Naenkrat pa do mene pristopi gospa v modrem...svtlo modrem da ne bo pomote...in reče: "Gips bote dobila, imate zvit gleženj." Ne, ne morem verjeti...vpraša me za ono pa tisto pa tretje.... nakr ugotovim, da bom morala tudi z rešilcom v dom, kajti drugega prevoza nimam. Solze mi silijo v oči...po glavi mi roji...Pariz, izpit za avto, ki je sedaj mnogo dlje kot bi lahko bil, vse pšportne aktivnosti...mirovanje.... o NEEEE...sam tega ne...... že sam ku tam sedim mam usega dost, ker ne morem več bit prmir, rada bi mal skočla, se premaknla... sam žal ne bo šlo.... še vedno pa se smejem, ker sploh ne morem vrjetn da je tko "hudo". Potem pa me zapeljejo v mavčarno, kjer mi dva namontirata štumf, vato, povoje in data nekaj skopih navodil. Z vozičkom se zafuram tam, kjer so me na začetku pripeljali...in potem spet čakanje, čakanje, čakanje..... opazovanje moža in ženke.... ki sta čakala zraven in se prepirala...ubogi mož, ki se mi je dobesedno smili..... bil je namreč kot ubog pes, katerega lastnik kar naprej godrnja nanj.... opazovanje reševalcev, ki so se šetali mimo......


Ob 17.15 pa sem se končno kar pogumno z berglami sprehodila do rešilca..... uh res se je že pasal vstat po tem večurnem sedenju....potem pa lepo pred DIC, kjer me je Lara (res HVALA) "zapustila"... pričakali pa sta me že cimri...in skupaj smo posedele na klopci.... končno na vetrčku, sončki.... Nato pa večerja...... in potem okoli 69 stopnic do sobe....
ampak ja počas se daleč pride....;):)

Hvala seveda vsem...za nošenje pladnjev, pranje jabk, natakanje vode, nošenje stvari...in tak naprej;):)