Zazrem se skozi okno v nebo... v ples teh belih drobnih snežinkic, ki se kar jemljejo in jemljejo iz tega vesoljnega neba... romantično, prisrčno, lepo na uč, poraja spomine, utrne se kakšna solzica... sreče in žalosti.... Zazrta v nebo se sprehajam po spominih...mnogo je takšnih, ki živijo še danes.... takšnih ki so se vtisnile v moje srce.... seveda pa je vsak spomin povezan z mojimi prijatelji...z ljudmi, ki mi veliko pomenijo.... z ljudmi, ki me znajo spraviti v dobro voljo, z ljudmi, ki mi znajo ponuditi ramo, z ljudmi, ki mi znajo povedati stvar iz take plati, da je lahko sončna, z ljudmi s katerimi sem kar sem....
Ob vsem tem...se spomnim tudi tistih mojih dragih prijateljev, sorodnikov, ki verjetno iz zgornje strani opazujejo ples snežink in nas varujejo....
Svoj pogled premaknem na zaslon računalnika in ob tem, ko prebiram seznam dosegljivih stikov na MSNju ugotovim, da nekam čudno..... no ne bi o tem... ampak je to res možno?
Ni komentarjev:
Objavite komentar