.

Lije kot iz škafa na vso moč,
ni beseda je čutenje,
duša kliče na pomoč,
niso kriki je trpljenje.

Stezo omočijo kaplje dežja,
po licu si solze utirajo pot,
naj lije, se vije potok gorja,
naj stezo izpere vseh zmot.

Ni veselja, ni pesmi srca,
ni sreče in ne melodije,
odsev se v luži pozna,
njej solze so dih harmonije.

Oči le zanj so odprte,
drugo sploh ne obstaja,
v njegov stas so uprte,
vse to človeka izdaja.

Kot angeli bi govorili se zdi,
ko on ji nameni pozdrav,
ko pomežikne z očmi,
kot kakšen nebesni pojav.

Ljubi ga ljubi z vso svojo dušo,
nasmeh je na ustih ko on se ozre,
a v solzah se duša izpere,
duša, ki zanj bi dala vse.

On pa ne vidi, ker noče,
ne vidi, ker ne želi,
a nekega dne bo mogoče,
zanjo odprl oči.