do cerkvice na Sv. Lovrenc. Tam pozabim svoje sončne očale. In jih sedaj ni več... pri meni seveda;):)
Nedelja je...šele nedelja...jaz pa tako nestrpno čakam petek. Dan, ko bomo odšli na naše prvo zimovanje klana. Dnevi se počasi vrtijo in končno se lahko zjutraj zbudim ter vzkliknem: »PETEK!«
***
Od Ivarčkega jezera po snegu pešačimo proti Poštarskemu domu z zemljevidom v rokah, voditelji pa odpeljejo prtljago. Po dobri urci hoje se pred nami izriše planinski dom z voditelji spredaj. Zakaj ni nobene luči?
Ceremonija.
Mitja pove, da bomo spali v šotorih, zunaj. Skoraj nihče ne more verjeti, saj je zraven dom. Moje srce je napolnjeno s posebno energijo, komaj sem čakala takšnega trenutka, bila sem zelo vesela, zopet nekaj novega, nekaj kar še nisem počela in nekaj kar je tako skavtsko, kar ostane v spominu.
***
V pičlih pol ure postavimo šotore, skuhamo čaj, pripravimo večerjo, zakurimo ogenj in se posedemo okoli. Saj veste tako kot na kavč ob kaminu, le da je to stokrat lepše. Nad nami pa zvezde. Zvezde, ki jih nekje na Pohorju gledajo naši bratje in sestre iz čete. Zvezde, ki dajo že tako čarobnemu vzdušju še večjo čarobnost. Tako lepo je, tako skavtsko.
***
Po dobrih dveh uricah se zbudim, zebe me tako, da se ne morem niti premakniti, ampak vseeno v meni plameni občutek sreče. Sem nekje zunaj, z mojimi prijatelji, čutim Božjo bližino, ob meni je Ana ki me trenutno skuša segreti in počasi ji tudi uspe. Zopet zaspim in kaj kmalu se začne daniti.
***
Orientacija na kateri z vsakim debatiramo o NAJINI POTI. Pridemo do kamnoloma, kjer je na zemljevidu vrisana 1. točka. Vsi planemo v akcijo. Neštetokrat se sprehodimo okoli hišice, pogledamo po bagerjih, tudi čez kamnolom se sprehodimo, a točke od nikoder. Po dobri uri in pol iskanja spet vsi skupaj zremo v zemljevid in na koncu se le odločimo kam bomo šli. Kmalu ugotovimo, da je nižje še en kamnolom. Spuščamo se vedno nižje in opazimo bajtico. Po dveh urah končno najdemo točko in polasti se nas nepopisno veselje.
Pot nadaljujemo po zasneženem travniku, mimo bodeče modrega križa v gozd. Pridemo do močvirnih površin in nam ni jasno, kako 2. točke še kar ni na vidiku. Zmedeno zremo v zemljevid. Hodimo gor in dol po poti, po travniku, po gozdu...točke od nikoder. Le kam se je skrila? Jo je odpihnilo?
Skuhamo kosilo in ura bije že nekaj do treh, mi pa imamo le eno samo točko. Vsi želimo najti naslednjo, vsi si želimo in vsi mislimo isto, a ne gre. Združujemo naše moči in se sprašujemo: Kako je možno, da po toliko orientacijah, ki smo jih imeli do sedaj, ne najdemo skoraj nič? Odgovora ni, ampak sedaj vsi vemo, da se naš čas za to pot počasi izteka.
Pri Sv. Roku nas nestrpno pričakujejo voditelji. Kar težko nam je stopiti prednje, ko pa so se tako potrudili. Postavimo se prednje rekoč: ˝Srečno pot!˝ Odzdravijo nazaj, nakar Mitja vpraša, če kam odhajamo. Spogledamo se in ne vemo kaj bi rekli. Odločimo se, da vsak pove eno besedo in počasi prihajamo k bistvu. V mnogih priredjih in podredjih podaljšujemo trenutek resnice in na koncu mora Andrej izustiti zadnjo besedo.
Vsi smo rahlo razočarani, a tudi zadovoljni. V meni je nekaj čudnega...
***
Ceremonija. Vsak nameni nekaj misli Ani ob prejemu kroja. Sedaj je čisto zares naša. V kroju ponosno vstopi v krog in prestavimo se na sredo cerkvice, kjer si podelimo delček razmišljanj spletenih med popoldansko puščavo. Čutim povezanost, prijateljstvo ter navzočnost našega Vsemogočnega prijatelja.
Vsi smo istega mnenja, da nas je današnji dogodek nekaj novega naučil, da je tako že moglo biti, saj se vse zgodi z razlogom.
***
Naslednjega dne smo skupaj odšli na neprehojeno pot. Ravno tisti križ, ki je včeraj tako zbodel z barvo je skrival drugo točko. Kjer smo obedovali pa so se v bližni nahajale naslednje tri. Toda bilo je kar je bilo, bili smo blizu, a vseeno daleč
***
V emo vremenu smo se z naloženimi avtomobili odpeljali v Krško.
Zimovanje je bilo nepozabljivo, prežeto s prijateljskimi vezmi in polno novih izkušenj izzivov, skavtskega duha.
Pot zimovanja pa bi bila gotovo še popolnejša, če bi bile z nami naše sopotnice Mateja, Klavdija in Valentina.
Nepogrešljiva
(avto, ki je biu dans u mojih rokah;))
"Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi."
Zazrem se skozi okno v nebo... v ples teh belih drobnih snežinkic, ki se kar jemljejo in jemljejo iz tega vesoljnega neba... romantično, prisrčno, lepo na uč, poraja spomine, utrne se kakšna solzica... sreče in žalosti.... Zazrta v nebo se sprehajam po spominih...mnogo je takšnih, ki živijo še danes.... takšnih ki so se vtisnile v moje srce.... seveda pa je vsak spomin povezan z mojimi prijatelji...z ljudmi, ki mi veliko pomenijo.... z ljudmi, ki me znajo spraviti v dobro voljo, z ljudmi, ki mi znajo ponuditi ramo, z ljudmi, ki mi znajo povedati stvar iz take plati, da je lahko sončna, z ljudmi s katerimi sem kar sem....
Ob vsem tem...se spomnim tudi tistih mojih dragih prijateljev, sorodnikov, ki verjetno iz zgornje strani opazujejo ples snežink in nas varujejo....
Svoj pogled premaknem na zaslon računalnika in ob tem, ko prebiram seznam dosegljivih stikov na MSNju ugotovim, da nekam čudno..... no ne bi o tem... ampak je to res možno?
... Dina po imenu.
