Uspavali so ga.

Bilo je pred desetimi.. mogoče enajstimi leti.... majhen, srčkan, svetlečih oči, mehak.... tak ravno pravšnji za igranje... še povsem nenavajen... le cvinkanje... spomnim se kako sem ga hranila... kako je jedel iz mojih rok... ime pa mu je nadel sedaj na žalost že pokojni dedek... vedno, ko sem prišla v Sromlje je s svojim repkom veselo pomahal, zalajal in vedno stopal po gozdu... Imel nas je rad, bil je naš prijatelj, priznam da mi je včasih šel na živce, ko se je divje podil in smukal okoli mene.. ampak imela sem ga rada... danes pa me brat preseneti z novico... neprijetno novico... Tjaša...ni ga več... uspavali so ga... sedaj leži na dvorišču... babica toči solze... hudo je, ker je odšel... Bil je le pes... pa je bil res le pes?? Ne...mnogo več... bil je čuvaj..bil je prijatelj... delal nam je kratki čas... pa naj je bil včasih še tako nadležen je vedno znal pokazati, da mu je žal... bil je doma... rad je imel dom... vedno je prešnofal vsak kotiček in se spravil na tistega, ki bi lahko povzročil škodo ter ga pregnal... njegova mehka rjava dlaka... njegov dolg mahajoč rep... vse je bilo... sedaj pa...
še vedno je tu... ne bomo ga pozabili... ne bomo pozabili njegovih norčij.... ni bil le en tečen pes...bil je mnogo več......
oh, ti naš Luksi...

P.S.: Pride še slikca;)