Naj se smejem ali jočem??

Kazalca na uri bijeta nekaj pred polčetrto zjutraj, nekaj minut preden naj bi me iz spanca zbudila budilka sem se zbudila kar sama.... previdno odkrijem blazino in se dvignem na komolca, da pokukam skozi okno... opazim kapljice na oknu... nakar zaslišim škrapljanje dežja... nebo joče? Zakaj? Kako? Saj je napoved namreč povsem drugačna...
Naenkrat močan pok... le kaj je bilo to? Je mar kdo streljal? Ali je bil grom? Od straha se potuhnem pod odejo in čakam par sekund... Še sedaj ne vem kaj je bilo...ampak pustimo to... zazvoni budilka, ki jo urno poklopim in odhitim na WC... potem pa hitro v spalnico do očeta... Ati a greva kljub dežju? Nič mu ni bilo jasno..kakšen dež..kaj..kako..zakaj?....Povem mu da zunaj dežuje in da je prej nekaj močno počilo (verjetno nevihta si mislim)... počasi se vstane, jaz pa se medtem že uležem v moje ležišče.. v meni polno občutkov, želim si iti, želim si iti, želim si iti... zakaj dež? Le kako je možno?.. Moje misli prekine očetov korak v sobico.. pove, da ne bova šla, ker je ozračje povsem naelektreno in za povrhu vsega še dežuje... Malo žalostna, ampak pač vreme je vreme in varnost je varnost, se zavijem v odejo in ne morem zaspati... po glavi mi rojijo razne misli...naj naštimam budilko ob 6h in bomo videli kako bo?... Vem, da bom jezna in žalostna, če bo ko se bom zbudila sijalo sonce....
Po polurnem razmišljanju so me misli zazibale v spanec.. ob 8h pa smuk pokonci..in kaj drugega kot sonce...
Sprašujem se zakaj? Zakaj je moralo biti tako? Zakaj je tako? Danes nisem ravno najbolje razpoložena.. Ups, ne smem tako reči, še vedno sem vesela, vsak dan je namreč dar... ampak... če bi zjutraj ne bilo dežja bi ravno nekje ob tem času že stala na vrhu prečudovite Ojstrice, ki svoje ostre skale dviguje k nebu.. Dihala bi svež gorski zrak, poslušala petje planinskih kavk, mogoče bi mi pot prekrižal kakšen gams ali kozorog, nežen veter bi nežno mršil moje lase.... Žal so to trenutno lahko le sanje, ki upam da se uresničijo v soboto...
Ampak odločila sem se, da me NIKOLI več ne zmoti dežna kaplja... kajti do sedaj me ubistvu ni, kljub slabi napovedi sem se vedno odpravila v hribe...tokrat pa..le kaj je bilo? Vse se zgodi z razlogom... a kakšen razlog ima vse to?
Ah, naslednjič lahko z neba padajo ognjene sekire, Tjaška bo šla kamor se je namenla....