Misija animatim Krško... odprava na Triglav...
Smo v dolini vrat, kjer gosta megla onemogoča razgled, rahlo rosi.
Vzdušje je odlično, ni pomislekov da bi se obrnili nazaj. Vsaj z moje strani ne... sama trdim da bo danes sonce...
Natovorimo nahrbtnike, obujemo čevlje in odkorakamo.... hodimo po takšnih in drugačnih skala, po takšnih in drugačnih kamnih.. vsak po svoje zanimiv in obdelan od vetra, sonca, dežja... minijo dobri dve uri hoda in pridemo do Luknje... še kar gosta megla...tam posedemo, naš zajterk..no zame že malica.... po urci počitka se nekateri zaradi takšnih in drugačnih težav žal obrnejo in gredo v dolino... mi pa pot naprej čez Plemenice.... prve zajle in klini... nepopisen občutek sreče, ko stojim na zajli in se razgledujem naokrog ter ko pogledam dol zagledam prepad, ki se dviga iz doline... megla se rakadi in odprejo se prečudoviti pogledi na okoliške vršace, ki se s soncem obsijani kopajo v oblakih.... Družba je odlična, smeh je nepogrešljiv delček vsakega koraka, klini poskrbijo za ta prav gorski užitek, s pesmijo preženemo dolgačas... tam daleč na jasi zagledamo kozoroge... kmalu pridemo do Nebeške glorie... ter do sfinge... ostre skale nas vse bolj pozdravljajo, vedno
manj je rastlinja, v večini se pred nami bohoti prekrasna Triglavska roža.. skratka največje veselje pa je ko zagledam naš najvišji vrh, ki se dviga izpred naših oči... Aljažev stolp čaka na nas...
že tako se ves čas smejim... pač gore imajo poseben čar, ki me polni z energijo in mi daje še dodatno voljo... še bolj pa me veseli to, da bom spet stala na najvišjem vrhu, na katerega sem prvič lezla pri svojih desetih letih....
Klinov, zajl ne zmanjka, nekateri so že rahlo utrujeni, ampak kaj utrujenost boš videl veselje na vrhu....
Ura je odbila šest popoldne in stali smo na najvišjem vrhu, na eno stran je megla zagrnila pogled, na drugo pa vidimo prečudovit gorski svet, ki s soncem obsijan izžareva vso svojo lepoto...
sledi krst tistih, ki so prvič prišli na vrh ter seveda čestitke...
potem pa smuknemo v dolino oz. na kredarico, kjer se ogrejemo s toplim čajem, se še zahvalimo Vsemogočnemu za prečudovit dan in poiščemo zaplato trave in gremo spat... odločili smo se namreč že v dolini, da bomo spali zunaj...
noč je zanimiva... v daljavi se bliska, a nad nami jasno nebo ter tisočero zvezd...
sredi noči pa se pooblači, grmenje je vedno bližje in bližje.. vlage v zraku je ogromno... ampak dežja ni... evakuacija ni potrebna... ko se ponovno zbudim ali bolje predramim čez dobro uro in pokukam iz spalke nad sabo zagledam zvedno nebo... vsi skupaj smo uživali v čarobnosti utrinkov in kometov ter opazovanju zvezdic.... ura se je bližala jutru in po še eni kitici spanja smo že opazili jutranjo zarjo..
. okoli 6h pa nas je pozdravilo sonce...
vstali smo iz spalk, jih pospravili, 5 se nas je odpravilo še enkrat na vrh, ostali trije pa so pripravili zajterk... tako sem v četrtek ob 7.23 v pisanih štunfih stala na vrhu Triglava in občudovala okoliške gore... potem pa hitro nazaj dol... na poti pa zanimiv komentar na moje pisane štunfe: "ti si pa velik Piko Nogavičko gledala, al ne?"... smeh...
prišli smo na Kredarico, pojedli zajtrk potem pa po Tominškovi nazaj v Vrata... zopet zanimiva pot z bolj in manj izpostavljenimi odseki...skratka interesantno in nepozabno...
Po približno štirih urah ali morda treh hoje smo prišli do našega kombija... ter se odpeljali v Krško... seveda pa ni šlo brez postanka.. treba je bilo namreč malo osvežiti nogice v Kamniški Bistrici.. pa še žeja smo potešili na bencinski... in seveda Milka mora bit..:).
v Krškem pa še pica..potem pa se je ekspedicija zaključila...
Animatim na Triglavu...blo je zlooo zabbavno, nepozabno, enkratno, specialno, fenomenalno... upam da vete da ste za to zaslužni tut VI... CARJI ste res!!... RADA VAS MAM:)...
Aja... slikce pa pridejo ku jih dobim:):)
Smo v dolini vrat, kjer gosta megla onemogoča razgled, rahlo rosi.
Vzdušje je odlično, ni pomislekov da bi se obrnili nazaj. Vsaj z moje strani ne... sama trdim da bo danes sonce...
Natovorimo nahrbtnike, obujemo čevlje in odkorakamo.... hodimo po takšnih in drugačnih skala, po takšnih in drugačnih kamnih.. vsak po svoje zanimiv in obdelan od vetra, sonca, dežja... minijo dobri dve uri hoda in pridemo do Luknje... še kar gosta megla...tam posedemo, naš zajterk..no zame že malica.... po urci počitka se nekateri zaradi takšnih in drugačnih težav žal obrnejo in gredo v dolino... mi pa pot naprej čez Plemenice.... prve zajle in klini... nepopisen občutek sreče, ko stojim na zajli in se razgledujem naokrog ter ko pogledam dol zagledam prepad, ki se dviga iz doline... megla se rakadi in odprejo se prečudoviti pogledi na okoliške vršace, ki se s soncem obsijani kopajo v oblakih.... Družba je odlična, smeh je nepogrešljiv delček vsakega koraka, klini poskrbijo za ta prav gorski užitek, s pesmijo preženemo dolgačas... tam daleč na jasi zagledamo kozoroge... kmalu pridemo do Nebeške glorie... ter do sfinge... ostre skale nas vse bolj pozdravljajo, vedno
manj je rastlinja, v večini se pred nami bohoti prekrasna Triglavska roža.. skratka največje veselje pa je ko zagledam naš najvišji vrh, ki se dviga izpred naših oči... Aljažev stolp čaka na nas...že tako se ves čas smejim... pač gore imajo poseben čar, ki me polni z energijo in mi daje še dodatno voljo... še bolj pa me veseli to, da bom spet stala na najvišjem vrhu, na katerega sem prvič lezla pri svojih desetih letih....
Klinov, zajl ne zmanjka, nekateri so že rahlo utrujeni, ampak kaj utrujenost boš videl veselje na vrhu....
Ura je odbila šest popoldne in stali smo na najvišjem vrhu, na eno stran je megla zagrnila pogled, na drugo pa vidimo prečudovit gorski svet, ki s soncem obsijan izžareva vso svojo lepoto...
sledi krst tistih, ki so prvič prišli na vrh ter seveda čestitke...
potem pa smuknemo v dolino oz. na kredarico, kjer se ogrejemo s toplim čajem, se še zahvalimo Vsemogočnemu za prečudovit dan in poiščemo zaplato trave in gremo spat... odločili smo se namreč že v dolini, da bomo spali zunaj...
noč je zanimiva... v daljavi se bliska, a nad nami jasno nebo ter tisočero zvezd...
sredi noči pa se pooblači, grmenje je vedno bližje in bližje.. vlage v zraku je ogromno... ampak dežja ni... evakuacija ni potrebna... ko se ponovno zbudim ali bolje predramim čez dobro uro in pokukam iz spalke nad sabo zagledam zvedno nebo... vsi skupaj smo uživali v čarobnosti utrinkov in kometov ter opazovanju zvezdic.... ura se je bližala jutru in po še eni kitici spanja smo že opazili jutranjo zarjo..
. okoli 6h pa nas je pozdravilo sonce...vstali smo iz spalk, jih pospravili, 5 se nas je odpravilo še enkrat na vrh, ostali trije pa so pripravili zajterk... tako sem v četrtek ob 7.23 v pisanih štunfih stala na vrhu Triglava in občudovala okoliške gore... potem pa hitro nazaj dol... na poti pa zanimiv komentar na moje pisane štunfe: "ti si pa velik Piko Nogavičko gledala, al ne?"... smeh...
prišli smo na Kredarico, pojedli zajtrk potem pa po Tominškovi nazaj v Vrata... zopet zanimiva pot z bolj in manj izpostavljenimi odseki...skratka interesantno in nepozabno...
Po približno štirih urah ali morda treh hoje smo prišli do našega kombija... ter se odpeljali v Krško... seveda pa ni šlo brez postanka.. treba je bilo namreč malo osvežiti nogice v Kamniški Bistrici.. pa še žeja smo potešili na bencinski... in seveda Milka mora bit..:).
v Krškem pa še pica..potem pa se je ekspedicija zaključila...
Animatim na Triglavu...blo je zlooo zabbavno, nepozabno, enkratno, specialno, fenomenalno... upam da vete da ste za to zaslužni tut VI... CARJI ste res!!... RADA VAS MAM:)...
Aja... slikce pa pridejo ku jih dobim:):)
Ni komentarjev:
Objavite komentar