Tam, kjer se zemeljsko zliva z nebesnim, tam kjer je življenje res življenje, tam kjer občutim kaj sem, kjer moje skrbi odpihne že nežni vetrič, kjer mi steza zariše nasmeh na obrazu, kjer mi megla zagrinja skrivnosti in hitim skozi njo, da odkrivam nove razsežnosti... tam, kjer moje razmišljanje doseže zanimive teme, tam kjer kraljujejo svizci, gamsi, kozorogi, tam kjer se k nebu obračajo tiste lepe bele rožce s tremi očkami – planike namreč, tam kjer očaki pazijo na sinove – planine in tam, kjer bistro žuborenje potočka vznemiri vse čute... tam kjer zaživim v polni podobi, tam kjer skačem od veselja, tam kje se duša sprosti... tam kjer zvezdno nebo pokaže kako skrivnostno je vse na tem planetu in tam, kjer mesečina kaže pot... da tam... tam sem bila... in kmalu bom spet tam.... tam kjer se ljubezen zlije s prijateljstvom, kjer veter odnese skrbi, kjer sonce moj dan popestri, kjer megla želi, da odkrivam nove poti, kjer čutim Njega... tam... tam grem spet kmalu....
Hvala ati, hvala, da sva šla...
1 komentar:
haha...rada hodš po naravi...sej maš prou, da se mel skriješ pred vrvežem betonskega mesta...da se nedihaš tako imenovanega svežega zraka...jaja
Objavite komentar