Ni ne misel, ne beseda....

V mesečini poletne noči,
dekle ob oknu sloni,
mirno ozira se v nebo,
vse njene misli k njemu gredo.

Bleda luna pa se skriva,
kakor dekle ne prizna,
le občasno se pokaže,
ko pove da rada ga ima.

Temna noč se je storila,
po nevihti hladen piš,
deklica pa tiho govorila,
vendar nič se je ne sliš.

Ni ne misel, ne beseda,
le občutek, ki ne gleda,
ki ne gleda na cel svet,
ki v srcu je ujet.

Tam globoko je vklesan,
riše rane vsaki dan,
riše, reže včasih sladke,
včasih grenke, včasih kratke.

Bleda luna nežno sije,
srček pa goreče bije,
ni ne misel, ne beseda,
le občutek, ki poseda.