Planinska;)

V objemu mogočnih gora,

počutje kot da si doma.

pod nebesno stvarno nočjo

vidiš tisoč in eno zvezdivo.

Pogled na mogočne vrhove,

pokrite z belo odejo,

spomin na pretekle rodove,

ko prvič so stopili na mejo.

Na vrh, čisto na vrh očaka,

kjer že malo manj je zraka.

S ponosom v očeh zro v dolino,

srečni vidoč vso to milino.

V dolini vse hiti in nori,

tu pa zaveš se da si.

Preprosto si – ti in narava,

preprosto ti in prostrana širjava.

Pod milim nebom si srečen,

srečen ker si nekaj dosegel,

povsem miren, nič tečen,

si z naravo si postregel.

S tisoči rož je posut tale gaj,

tudi živali našle planinski so raj.

Jezerca se svetijo v sonca soju,

ob pogledu predan si opoju.

Sanjaš, letiš, imaš se rad,

čeprav samo na skalci sediš

in zraš v neprecenljiv zaklad.

Potem pa zazreš se v prostrano nebo,

zvezdice gledaš, ti je lepo.

Zdi se da bi lahko poletel,

da bi lahko vso Zemljo objel.

A še vedno sediš povsem na trdih tleh,

le da razmišljaš o lepih stvareh.

Počutiš se varno, udobno v Božjem naročju,

počutiš se srečen in ljubljen na gorskem območju.