Noga rahlo je bolela,
ko v Pariz sem si želela.
V francosko glavno mesto šla,
je iz SŠOF skupinica.
Dolge, dolge ure smo peljali,
nekaj smo jih kar prespali.
Ravno je do dobra sonce vzšlo,
glej jo glej pariško knjižnico.
Pariz to večno mesto,
mesto zgodovine,
poglej to širno cesto,
ob njej pa mojstrovine.
In na tisoče ljudi,
črne, bele so polti.
Semaforji – kakšna čudna reč,
nizek, smešen, vendar vsak zelen in rdeč.
Avtobus nas ven spusti,
Notre dame pred nam' stoji.
Mogočna je stvaritev take katedrala,
ki Mariji svojo čast je dala.
Potem vsak v svojo stran hiti,
si ogleda kar mu duša poželi.
Nato v Saint Chapelle nas nese pot,
gotika baha se tamle not.
Skozi drevorede čudovite,
gremo z otočka Ile de la Cite.
Kava tukaj, štanti tam
in že se nadaljujej naš program.
Zberemo se skupaj vsi,
sledi ogled umetnosti.
Avantgarda reče se tej stvari,
ki nam jo Georg Pompidue predstavi.
Nato hotel in zaslužen spanec,
ki kar sam leze na oči,
v sanjah se pojavi znanec,
ki nekje drugje prav sladko spi.
Naslednji dan z veliko sreče,
Louvre k sebi nas povleče.
Še v vrsti nam ni treba stati
in prav nič čakati.
Zatopimo se v umetnine,
nato pa do največje mojstrovine.
Drenajo se čisto vsi,
da Mona Liso vidli bi.
Res car je tale Leonardo bil,
ko Mona Liso je n'rdil,
saj še vedno vsak hlepi
po tejle umetninici.
Nato v La Defense nas vodi cesta,
v sodobnejšo arhitekturo mesta.
Vse tako vesoljsko mi deluje,
preveč sodobne tu je struje.
Po Seini nas ladjica pelja,
ki napolni našega duha.
Čez mnogo mostov popeljemo se,
za konec gremo v Muse de Orsay,
kjer slavijo svojo čast impresionisti,
sprehod skozi slike po vsej pisti.
Še večerjica nas čaka,
čeprav ura pozna tikataka,
napolnimo želodčke naše,
potem se v postlo uležit paše.
Še petek, zadnji dan Pariza,
Rodin nam kipe svoje niza.
Park tu široma leži,
kar pozabiš da v Parizu si.
Ker pa Pariza brez Montmartra ni,
naše srče še to videt si želi.
Po stopničkah do Sacre Cour gremo,
spodaj pa razgled na vso pokrajino.
Po uličicah umetniškega diha,
sprehod vir je pravega navdiha.
Nakupi spominkov, šalov in slik,
baretk razglednic vseh možnih oblik.
Popoldan že je ura bila,
ko še zadnja stvar se je storila.
Peš do Eifflovega stolpa,
kjer je črncev je polna tolpa.
Vsak stolpička si želi,
črnc evro v žep dobi.
Mi v kolono se zvrstimo,
da Pariz še počastimo.
Res občutek je božanski,
ko stopaš v stolp ta gromozanski.
Sam lift je prava avantura,
ko se stvarca na vrh fura.
Čist na vrhu pa možnost velika,
da rata kakšna res huda slika.
To je stvar, ki res sem jo želela,
in naslednjič se po štengah bom povzpela,
ko me noga več ne bo bolela.
Vožnja je domov sledila,
v busu se vsaka rit je namestila.
Eni so na stolih spali,
drugi v spalkah so ležali.
Noč tako hitro je minila,
malo kaplja cesto je zmočila.
A ker v Avstriji je sonček sijal,
v Salzburg nas je avtobus peljal.
Še vožnja zdaj domov poteka,
ekskurzija pa naša se izteka.
Res sem zelo vesela,
da lahko sem z vam jo doživela.
Še vreme je skrbelo,
da dežne polke ni zapelo.
Podnevi in ponoči ta Pariz,
na nas naredil je poseben vtis.
Kljub manjšim tehničnim težavam,
je vodstvo z brihtnim glavam,
vse premlelo, določilo
in se dobro odločilo.
Tako ekskurzija lepo je stekla
in tudi mi smo dokazali,
da popotniki smo pravi,
bi profesorca Milena rekla.
