Tut srnjak je redni gost v babičinem vinogradu..:))
V našem so si zavetje in bivališče poiskali ptički - kosi.
Seveda pa pri tolikšni količini gozda treba tut mal v gobarske vode.... in potem se zgodi tole.... nč jst.... ampak ati in Mitja..... jst pa pol sam fotoreporter:))
in za konec Dina:))
V objemu mogočnih gora,
počutje kot da si doma.
pod nebesno stvarno nočjo
vidiš tisoč in eno zvezdivo.
Pogled na mogočne vrhove,
pokrite z belo odejo,
spomin na pretekle rodove,
ko prvič so stopili na mejo.
Na vrh, čisto na vrh očaka,
kjer že malo manj je zraka.
S ponosom v očeh zro v dolino,
srečni vidoč vso to milino.
V dolini vse hiti in nori,
tu pa zaveš se da si.
Preprosto si – ti in narava,
preprosto ti in prostrana širjava.
Pod milim nebom si srečen,
srečen ker si nekaj dosegel,
povsem miren, nič tečen,
si z naravo si postregel.
S tisoči rož je posut tale gaj,
tudi živali našle planinski so raj.
Jezerca se svetijo v sonca soju,
ob pogledu predan si opoju.
Sanjaš, letiš, imaš se rad,
čeprav samo na skalci sediš
in zraš v neprecenljiv zaklad.
Potem pa zazreš se v prostrano nebo,
zvezdice gledaš, ti je lepo.
Zdi se da bi lahko poletel,
da bi lahko vso Zemljo objel.
A še vedno sediš povsem na trdih tleh,
le da razmišljaš o lepih stvareh.
Počutiš se varno, udobno v Božjem naročju,
počutiš se srečen in ljubljen na gorskem območju.
Včasih more bit tut tak...očitno.
Nedeljska ura bila je že sedmo prot večeri,
ko naše noge niso mogle bit pr miri.
Najprej smo po cesti z avtom,
šli ljudje podobni skavtom.
Le podobni? Ne le to,
kar zares se vse je šlo.
Komaj smo čakali,
da kaj novega bomo spoznali.
Nekateri smo pridruž'li se pozneje,
iskali in iskali, spraševali se: Le kje je?
Kje so naši bratje, kje naš klan,
mar se 'zgubil je v čar poljan?
Po dobri ur'ci smo iskanja,
le prišli do pravega spoznanja.
Luč v daljavi je bleščala,
Aleš in Andrej sta jo pr'žgala.
Nebo je rahlo solzice točilo,
a nas ni skoraj nič zmočilo.
Plamenčki so nežno prasketali
ter toploto nam dajali.
Visele na drevesu častno so zastave,
ko uporabljal prostore smo narave.
Bivak bilo je prenočišče naše,
seveda prej pojesti nekaj paše.
Palice v špice smo oblikovali,
potlej hrenovke natikovali,
okoli tvist smo si navili
in z veseljem to zaužili.
Molitev še pred spanjem smo zmolili,
da smo Bogu se priporočili.
v objemu angelčkov sladko zaspali,
dokler nas sonček zjutraj ne pozdravi.
Na plano vsak s spodnjega bivaka,
že s kitaro Sebo čaka,
pa na breg do zgornjih dveh hitimo,
da jih z budnico razveselimo.
Potlej sledi pomembno opravilo -
zajtrk kaj pa drugega, kosilo?
Jutro je in ogenjček že prasketa,
vsak si jajčka na žerjavco da.
Zanimiva zna res biti peka,
opazuješ vse, kako poteka.
Potlej že veselo se mastiš,
vmes seveda govoriš.
Hrana da nam nove energije,
pospravljanje se zdaj odvije.
Nahrbtnik vsak oprta si na rame
in že klanec ga navzdol prevzame.
Do vode naša četica hiti,
kjer se nekaj nov'ga nauči.
Filter res vrhunsko genialen,
ki za čiščenje je idealen.
Nato voditelji nazaj v višino,
mi pa z zemljevidom v drugo smer hitimo.
Andrej naša je garmin »aparatura«,
saj mu tu res znana je natura.
Sveti Jošt naša ciljna je postaja,
kjer z voditelji privoščimo si raja.
Narava se z lepotami baha,
res prijeten nam občutek da.
Sonce, veter, modro nebo,
vsa razsežnost z Božjo roko,
nežno počasi rahel piš te poboža,
v travniku zaziblje rumena se roža.
Naslonjen na Božjo hišo v krogu prijetnih ljudi,
ješ jabolka suha in hruška se ti v usta cedi.
Potem sledi delo v skupinah dveh,
v eni naučimo nekaj se o pasteh.
Mitja medtem se ognjišču je posvetil
Ter dva piščanca s sekiro je razdelil.
Kose potlej je v marinado dal,
da se pišček lepo je zapacal.
Peka je bila kot zadnja je na vrsti,
zavijali meso so naši prsti.
Medtem, ko eni za hrano so skrbeli,
drugi ob kitari marsiktero so zapeli.
Res lepo je že dišalo,
ko meso se v pekač je dalo.
Kakšen bil je ta slovit pekač?
s folije narjen je pač.
Zbrani smo že čisto vsi,
prav nihče zamudit si ne želi.
Še prej Gospodu hvala za jedi,
potlej planemo nad hrano vsi.
Okusno, slastno se je speklo,
res odlično bi lahko se reklo.
Napokali smo kruha se, mesa,
začela se je pospravljalna akcija.
Ognjišče treba je razdreti
in za ogenj poskrbeti.
Smeti vse v vrečo dati
ter v rukzake zmetati.
Razigrani tu je z avtom ga popihal,
her obveznostim nasproti je sopihal,
ostali pot pod noge smo ubrali,
peš na Senovo pogumno se podali.
Govorili smo vsi kot naviti,
da res dolgčas nam ni moglo biti.
Dolgčas, a sploh vemo kaj je to?
je to hrana, je mogoč' drevo?
Le kdo bi vedel, kdo bi znal,
nas gotovo nič ni obiskal.
Že stopali smo po senovskih tleh,
pri Mateji najprej smo bili v gosteh.
Za konec še s sladoledom smo se posladkali,
nato vsak v svoj konec odcapljali.
Naučili smo par novih se stvari,
pravila bivakiranja se tu ne izpusti,
seveda pa še marsikaj so sive celice zaznale,
kar so skrbno, skrbno zapisale.
Za nami je še ena skupna pot,
še en klanovski izhod.
še en kanček naše skupne poti,
ki utrdil je prijateljske vezi.
N.S.
mal plezanja;)..(sej sm pazla na nogo;))
