Slepo dekle...

Pred kratkim sem dobila email, ki sem ga danes odprla.... in enostavno žalostna zgodba, ki pa je na žalost prevečkrat oz. skoraj vedno resnična....

Živela je punca, ki je bila slepa. Zaradi tega se je močno sovražila. Sovražila je vse okoli sebe, tudi svojega fanta, ki jo je imel neizmerno rad in jo ljubil ter ji vedno stal ob strani.

Dejala je, da se bo poročila z njim, vendar le, če bo lahko le za trenutek videla svet okoli sebe.

Nekega dne je dobila možnost. Dobila je par novih oči nekega donatorja.

Dobila je možnost videti svet okoli sebe. Tudi svojega fanta. Le ta jo je vprašal: »Sedaj, ko lahko vidiš svet, se boš poročila z mano?«

Ob pogledu na njega je bila šokirana, saj je videla, da je tudi on slep. Njegovo snubitev je zavrnila in ga zapustila.

Odšel je ves objokan.

Čez nekaj časa ji je poslal pismo, v katerem je pisalo: »ŽELIM LE, DA PAZIŠ NA MOJE OČI«

Postavite se v kožo tega fanta. Kako se počutite? In kako grozno se šele moraš počutiti ob temule pismu, ki ga je prejela. Enostavno je to konkreten primer, ki lepo pokaže kako se ljudje spremenimo, ko se spremeni naš status, naj bo v družbi, v zdravju... Vsi pozabijo na življenje, ki je bilo prej, hočejo pozabiti svojo preteklost, enostavno si zatiskajo oči pred svetom, ki jih je obdajal prej. Kako moraš biti tako sebičen in ne pomisliti na to, da te je imel nekdo rad kljub vsemu? Da si mu pomenil veliko, ker si bil enostavno to kar si in ne nekdo drug, nekdo ki ga le igraš? Le redkokdo ostane to kar je bil in se zaveda, da ima sedaj poseben dar, ki mu omogoča neke prednosti in še vedno ceni vse ostale ter ne pozabi na tiste, ki so mu vedno stali ob strani, naj so bili to tisti lepi trenutki, ki si jih želimo še enkrat podoživeti ali pa naj so bile to bridke minute, ki so nam zadale bolečino, vendar pa nas tudi nekaj novega naučile. Seveda pa je družbeni položaj še večji razlog za spremembe.
Središče pozornosti, jaz imam denar ti ga nimaš, moje hlače so pa tej in tej znamke, ti pa tako kmečko govoriš...in tako naprej bi lahko naštevala v nedogled... Ne razumem v čem je štos, le kje na svet piše da človek v navadni majici ni toliko vreden kot človek v srajci? Zakaj se tako trudimo ugajati družbi? Zakaj se bojimo, da nas ne bodo sprejeli takšne kot smo? Rodimo se kot originali, ko umremo pa smo slabe kopije neštih vzorcev... In vendar zakaj, ko nekaj postaneš, pozabiš na tiste, ki so ti pomagali do tega priti?
MORAMO BITI TO KAR SMO, TO NAM JE DANO, TAKŠNA JE NAŠA NARAVA!
Bistvo je očem nevidno, lepota človekovega jaza se skriva v srcu! Kdor jo hoče videti mora gledati ravno z njim.

Danes je dan lepši... lepši zaradi nekaj besed... lepši zaradi tvoje bližine...