Počasi bo treba nazaj v šolske klopi...

Počasi se približuje trenutek, ko bom sedla v avto in se odpeljala v Ljubljano... ne bi (še), nočem... rada imam Krško...

počitnice so minilie kot bi trenil...prehitroo.. vendar pa so bile to ene tistih ta pravih nepozabnih počitnic... zgodilo se je toliko zanimivih reči... oratorij, služba, jamboree, morje, Triglav, Škrlatica, za po vrhu vsega nov fotoaparat....
Počitnice so bile resnično odlične, še boljše kot sem mislila, glede na to da ob začetku nisem imela v načrtu nič drugega kot jamboree... no seveda sem vedela tudi za oratorij...
le ta mi je prinesel novih izkušenj, spletel močnejše prijateljske vezi, dodal kanček sladkobe v srce...
potem sem delala... ampak bilo je zabavno ter zanimivo... nato z atijem za 2 dni v hribe...tam kjer je meni najlepše..nato jamboree...nekaj kar bo vedno in vedno in vedno ostalo... kar ne bo nikoli pozabljeno... takoj bi šla nazaaaaaajjjj.....
morje...prav tako zanimivo po svoje..malo soli, malo vode, sprehodi ob obali, plavanje do "belih krogcev," brez elektrike....
še nisem prišla iz morja že sem se pripravljala za Triglav... gore...trenutki navdiha..;).. pesniškega... potem pa Škrlatica..prav tako nekaj nepopisno lepega, s takim vremenom, ki ga le redko doživiš v gorah...
generacijska fešta... ful je blo fajn spet videt nektere kjih že doug nism..pa se mal poment... čeprav ni blo nekega pretiranega interesa glede udeležbe...
in čisto na koncu še 2 dni pri babici...
Vsi ostali dnevi oz. urice so bile preživete na kolesu, za računalnikom, za štedilnikom (piškotki, kosila...), s prijatelji, na vikendu, pri sorodnikih, sprehodi....

Vsak trenutek je bil poseben... in verjamem da bo tudi, ko bom zopet v dijaškem domu...lepo bo spte videti prijatelje, ki jih med počitnicam nisem... še posebej NEKATERE(oni to že vejo), lepo bo videti sošolke po dobrih dveh mesecih... ampak še vedno bi si želela takšnega početja le za kakšen teden potem pa bi bila raje doma v domačem mestecu... ter uživala počitniške dni...
ah ta šola.... tako hitro gre vse skupaj... ampak tudi prav...upam da bo šolsko leto minilo prav tako hitro kot počitnice:)....

Nisi le nekdo...;)..

Včasih se sprašujem kako ti lahko nekdo tako priraste k srcu, ko pa ga niti ne poznaš preveč dobro? Kako lahko nate naredi tako močan vtis, močnejši od kogarkoli drugega, ki ti je že stari znanec? Kako pride takšen občutek povsem počasi, ko se niti ne zavedaš, ko niti ne slutiš, da ti ta nekdo pomeni precej več kot le osebo, ki ti je nekoč prekrižala pot?Kako lahko do nekoga čutiš nekaj več, ko pa niti dobro ne veš kaj ta človek skriva v sebi?

Vendar pa to ni le zunanja podoba, temveč je nek magičen občutek, neka skrivna kemija, ki te že na daleč usmeri k nekomu, da ga sploh opaziš. Vendar pa bi si včasih želela, da se kaj takega ne bi zgodilo... Počasi in povsem potihem naseliš se v srce, hitro vendar še vedno potiho mislim o tebi.. enostavno si nekaj posebnega zame, čeprav tega ne veš oz. se ne zavedaš... sprehajaš se po mojih mislih... pospešiš utrip srca... s svojimi dejanji posiješ v moje življenje, včasih kot sonce, drugič kot strela.... kljub vsemu kar storiš in narediš pa nisi le tisti nekdo, ki mi je enkrat prekrižal pot in odšel... si mnogo več, mnogo več kot le nekdo... rada te imam...točno tak kot si...točno tak kot si bil...točno tak kot boš... enostavno si nekdo, ki je naredil vtis... a žal tudi nekdo, ki se tega ne zaveda...

Eden tistih nepozabnih...zabavnih dni...

Zjutraj se zbudim v krasen sončen dan. Pozajtrkujem, pospravim potem pa s kolesom odhitim doleskovške šole. Tam me že čaka Ana in skupaj se odpravimo v Kostanjevico... kolesarimo in kolesarimo ter precej hitro prispemo na otoček...
Osvežimo se s sladoledom. Sprehod po parkcu.

Hitenje slikanja gosk (sprva poimenovanih bele race;)). Le tej so šle iz vode kakor hitro so mogle... sledi beg iz okrilja gosk...
Potem pa da bo za spomin na najin prvi izlet... se hočmo slikat skup...in kaj se zgodi...baterija je prazna... segrevamo baterijo s pomočjo moje majice in po nekaj poizkusih le uspe naslednja fotka...
Potem pa spet segrevanje in segrevanje in segrevanje... morm priznat da zna bit kr zamudno...ampak POZOR tut zabavno:):)... no in nastala še ta spodnja fotka...
Nakar jaz opazim da imam polnilec, Ani pa se posveti da bi lahko prosile sladoledarja , če nama napolni baterije. Stopimo do njega in Ana: "Dober dan, midve bi vas prosile, če bi si lahko napolnile baterijo za fotoaparat, ker bi rade posnele nekaj fotografij.... " Prijazni sladoledar se je žrtvoval in za 20min izklopil radio ter napolnil baterijo.... smeha skratka ni manjkalo:);)..

Potem pa je nastalo še nekaj fotografij....Precej zanimive so bile račke...

Tudi "timer" je bil ob polni bateriji mala malica....tako da smo lahko uvekovečile ta izletek...
Voda enostavno pomirja...:)...


Skratka blo je ful fajn...velik smeha, zanimive dogodivščine, zanimivi pogovori,....
Anči huala za tko lepo dopoudne...in polepšan dan... mormo kmal ponovit:):)...rada te mam fuuuuuul**... hugček....

Prijatelji so kot zvezde, veš da so vedno nekje ob tebi, čeprav jih ne vidiš!

...zvezdica...

Glej v temni noči zvezdic sijaj,
angelci uresničijo želje ti naj.
Lepo jih poglej, se veselo nasmej,
kaj zanimivega v mislih imej.
Občuti naravno lepoto,
občuti božjo dobroto.

Ob vsem skupaj pa moraš vedeti to,
da meni si zvezdno nebo,
da moj srček hitreje bije,
ko tvoja zvezdica name posije.

AAAAAAAAAAAAAA...zakaj?...joj zka prčkam če pa ne vem kak in kako...jooooj..ka sm zj nrdila(no dobr ne bo se svet podru) itak ni blo tko mišlen kr pač nism vedla da je to kr tko da klineš in pol....ojojojojojojojojj...:S...
jokala bom..:(.... no ne bom... sam najraj bi...kr sm hotla popolnoma drgač in pol kr pač nism vedla je blo tak..
no ja.... tjaško površen in prehitr...:S..

...

Sprehod okoli ribnika. Zanimivi pogovori. Smeh do onemoglosti.


Voda pomirja. Mnogo misli roji po glavi, razni spomini... Smeh na obrazu... Divjanje s fotkičem naokoli... razmišljanje o tep, njem, njej, njih...
Svet skozi ogledalo:);)...Ko sonce počasi zahaja... sončnica še vedno poskrbi za sonce v očeh...
Potem pa še eden tistih poletnih večerov, ki ostanejo v spominu... peka koruze... zanimivi pogovori... nova poznanstva... gledanje zvezdic... utrinki ob katerih se utrne marsikatera želja... veter, ki odpihne skrbi... ležiš na travi, obkrožen s prijatelji... in enostavno si...si tam...

V kraljestvu kozoroga, pijem Zlatoroga....

18. in 19. sem bla z DIC-om v gorah. Luknja na fotografiji, tokrat ne v megli kot pred 10dnevi. Takrat sem si mislila, da verjetno ne bom tako kmalu spet hodila ravno po tej poti...ampak bilo je drugače... Sedaj sem vesela, da je tako, saj je osvojen še vrh, ki bi ga drugače le gledala...


Od Luknje nas je pot zanesla proti Bovškemu gamsovcu, kjer pa smo se zaradi čudno označene poti malo zaplezali, dobesedno le travne zaplate in kamenje, teren povsem navpičen, ter pa na stotine prečudovitih planik. Malo višje pa trop kozorogov z ogromnimi rogovi..

Osvojen Gamsovec, nam je rakril prečudovit pogled na Pogačnikov dom na Kriških podih, kjer bomo spali. S soncem obsijana jezerca so se že iskrila... nas pa je čakala še dobra ura hoda... V koči smose okrepčali, potem pa se nas je 6 odpravilo še na Pihovec, saj tako krasnega dneva res ne gre zapraviti...

Osvojen še drugi vrh.. Prišel je čas, ko sonce počasi zatone in še zadnjič obsije vrhove potem pa se počasi prižgejo prve zvezdice... Kako je lepo gledati zvezde tako na visokem<3...
Naslednji dan smo vstali že zgodaj, preden je sonček posvetil... 6.15 pa smose odpravili proti najvišjemu cilju, tam kamor smo imeli pravzaprav namen priti... na Škrlatico.. približno 5 ur hoda... vmes sem skočila še na Križ... nebo je sinje modro brez oblačka, razged na vse strani, na eno se lepo vidi Triglav (na sliki), potem Trenta, dolina Vrat, Kranjska gora, Karavanke ter drugi prečudoviti vrhovi...Ob 11.15 pa smo dosegli vrh... stojim pri križu na 2740 metrov nadmorske višine, veter močno piha, temperatura je 9°C, ogled je prečudovit...skratka neopisno lepo...
sedaj pa se je treba le še vrniti v dolino, kjer sem se še zadnjič tisti dan ozrla na vrhove in se nasmehnila.... za mano so osvojeni štirje dvatisočaki in to v dveh dneh... vreme pa takšno ot le redkokdaj....



P.S.: Naslov je zgolj naslov...;)... Sej vete s glavo v naravo (v svižčevsko travo)....;)

ene prvih fotk z novim fotkičem...

ja ja...sej vem, da niso lih profesionalne...ampak men so ušeč;):)

Tjaši vas ma rada zloo<3

Naj se smejem ali jočem??

Kazalca na uri bijeta nekaj pred polčetrto zjutraj, nekaj minut preden naj bi me iz spanca zbudila budilka sem se zbudila kar sama.... previdno odkrijem blazino in se dvignem na komolca, da pokukam skozi okno... opazim kapljice na oknu... nakar zaslišim škrapljanje dežja... nebo joče? Zakaj? Kako? Saj je napoved namreč povsem drugačna...
Naenkrat močan pok... le kaj je bilo to? Je mar kdo streljal? Ali je bil grom? Od straha se potuhnem pod odejo in čakam par sekund... Še sedaj ne vem kaj je bilo...ampak pustimo to... zazvoni budilka, ki jo urno poklopim in odhitim na WC... potem pa hitro v spalnico do očeta... Ati a greva kljub dežju? Nič mu ni bilo jasno..kakšen dež..kaj..kako..zakaj?....Povem mu da zunaj dežuje in da je prej nekaj močno počilo (verjetno nevihta si mislim)... počasi se vstane, jaz pa se medtem že uležem v moje ležišče.. v meni polno občutkov, želim si iti, želim si iti, želim si iti... zakaj dež? Le kako je možno?.. Moje misli prekine očetov korak v sobico.. pove, da ne bova šla, ker je ozračje povsem naelektreno in za povrhu vsega še dežuje... Malo žalostna, ampak pač vreme je vreme in varnost je varnost, se zavijem v odejo in ne morem zaspati... po glavi mi rojijo razne misli...naj naštimam budilko ob 6h in bomo videli kako bo?... Vem, da bom jezna in žalostna, če bo ko se bom zbudila sijalo sonce....
Po polurnem razmišljanju so me misli zazibale v spanec.. ob 8h pa smuk pokonci..in kaj drugega kot sonce...
Sprašujem se zakaj? Zakaj je moralo biti tako? Zakaj je tako? Danes nisem ravno najbolje razpoložena.. Ups, ne smem tako reči, še vedno sem vesela, vsak dan je namreč dar... ampak... če bi zjutraj ne bilo dežja bi ravno nekje ob tem času že stala na vrhu prečudovite Ojstrice, ki svoje ostre skale dviguje k nebu.. Dihala bi svež gorski zrak, poslušala petje planinskih kavk, mogoče bi mi pot prekrižal kakšen gams ali kozorog, nežen veter bi nežno mršil moje lase.... Žal so to trenutno lahko le sanje, ki upam da se uresničijo v soboto...
Ampak odločila sem se, da me NIKOLI več ne zmoti dežna kaplja... kajti do sedaj me ubistvu ni, kljub slabi napovedi sem se vedno odpravila v hribe...tokrat pa..le kaj je bilo? Vse se zgodi z razlogom... a kakšen razlog ima vse to?
Ah, naslednjič lahko z neba padajo ognjene sekire, Tjaška bo šla kamor se je namenla....

Fuji..:)

Končno je prišel veliki trenutek... po 3dnevnem premlevanju ali ja ali ne...sem se odločila ad ja...to bi se sicer že zdavnaj..če ne bi slučajno zasledila da ma stvarca 1kg..kar se men še vedno zdi velik..ampak vredi, bomo se specializiral... zdej je že naročen... upam da pride čimprej..:):..da sprobamo...

ja govorim namreč o fotoaparatu... Fuji Finepix S100fs... stvarca zgleda odlična... ful visoka ločljivost, poleg tega zoom..širok kot fotkanja, zoom je ročno nastvljiv...da ni treba čakat ...to je najbl pomembn..:)... pa še zdi se mi da mi bo kr lepo ustregu...mal me sm skrbi kak bom js to po gorskih koncih nosla:):)...ampak bom že nekako:).. usaj fotke bojo lepe:)..
ja Tjaši se podaja v globje fotografske vode:);)...

Sreda in četrtek...

Misija animatim Krško... odprava na Triglav...

Smo v dolini vrat, kjer gosta megla onemogoča razgled, rahlo rosi.
Vzdušje je odlično, ni pomislekov da bi se obrnili nazaj. Vsaj z moje strani ne... sama trdim da bo danes sonce...

Natovorimo nahrbtnike, obujemo čevlje in odkorakamo.... hodimo po takšnih in drugačnih skala, po takšnih in drugačnih kamnih.. vsak po svoje zanimiv in obdelan od vetra, sonca, dežja... minijo dobri dve uri hoda in pridemo do Luknje... še kar gosta megla...tam posedemo, naš zajterk..no zame že malica.... po urci počitka se nekateri zaradi takšnih in drugačnih težav žal obrnejo in gredo v dolino... mi pa pot naprej čez Plemenice.... prve zajle in klini... nepopisen občutek sreče, ko stojim na zajli in se razgledujem naokrog ter ko pogledam dol zagledam prepad, ki se dviga iz doline... megla se rakadi in odprejo se prečudoviti pogledi na okoliške vršace, ki se s soncem obsijani kopajo v oblakih.... Družba je odlična, smeh je nepogrešljiv delček vsakega koraka, klini poskrbijo za ta prav gorski užitek, s pesmijo preženemo dolgačas... tam daleč na jasi zagledamo kozoroge... kmalu pridemo do Nebeške glorie... ter do sfinge... ostre skale nas vse bolj pozdravljajo, vedno manj je rastlinja, v večini se pred nami bohoti prekrasna Triglavska roža.. skratka največje veselje pa je ko zagledam naš najvišji vrh, ki se dviga izpred naših oči... Aljažev stolp čaka na nas...
že tako se ves čas smejim... pač gore imajo poseben čar, ki me polni z energijo in mi daje še dodatno voljo... še bolj pa me veseli to, da bom spet stala na najvišjem vrhu, na katerega sem prvič lezla pri svojih desetih letih....
Klinov, zajl ne zmanjka, nekateri so že rahlo utrujeni, ampak kaj utrujenost boš videl veselje na vrhu....
Ura je odbila šest popoldne in stali smo na najvišjem vrhu, na eno stran je megla zagrnila pogled, na drugo pa vidimo prečudovit gorski svet, ki s soncem obsijan izžareva vso svojo lepoto...
sledi krst tistih, ki so prvič prišli na vrh ter seveda čestitke...
potem pa smuknemo v dolino oz. na kredarico, kjer se ogrejemo s toplim čajem, se še zahvalimo Vsemogočnemu za prečudovit dan in poiščemo zaplato trave in gremo spat... odločili smo se namreč že v dolini, da bomo spali zunaj...
noč je zanimiva... v daljavi se bliska, a nad nami jasno nebo ter tisočero zvezd...
sredi noči pa se pooblači, grmenje je vedno bližje in bližje.. vlage v zraku je ogromno... ampak dežja ni... evakuacija ni potrebna... ko se ponovno zbudim ali bolje predramim čez dobro uro in pokukam iz spalke nad sabo zagledam zvedno nebo... vsi skupaj smo uživali v čarobnosti utrinkov in kometov ter opazovanju zvezdic.... ura se je bližala jutru in po še eni kitici spanja smo že opazili jutranjo zarjo... okoli 6h pa nas je pozdravilo sonce...
vstali smo iz spalk, jih pospravili, 5 se nas je odpravilo še enkrat na vrh, ostali trije pa so pripravili zajterk... tako sem v četrtek ob 7.23 v pisanih štunfih stala na vrhu Triglava in občudovala okoliške gore... potem pa hitro nazaj dol... na poti pa zanimiv komentar na moje pisane štunfe: "ti si pa velik Piko Nogavičko gledala, al ne?"... smeh...
prišli smo na Kredarico, pojedli zajtrk potem pa po Tominškovi nazaj v Vrata... zopet zanimiva pot z bolj in manj izpostavljenimi odseki...skratka interesantno in nepozabno...
Po približno štirih urah ali morda treh hoje smo prišli do našega kombija... ter se odpeljali v Krško... seveda pa ni šlo brez postanka.. treba je bilo namreč malo osvežiti nogice v Kamniški Bistrici.. pa še žeja smo potešili na bencinski... in seveda Milka mora bit..:).
v Krškem pa še pica..potem pa se je ekspedicija zaključila...
Animatim na Triglavu...blo je zlooo zabbavno, nepozabno, enkratno, specialno, fenomenalno... upam da vete da ste za to zaslužni tut VI... CARJI ste res!!... RADA VAS MAM:)...

Aja... slikce pa pridejo ku jih dobim:):)