TOSKANA 9.-11.april 2008

to so le posamezni "odlomki..." daljše pesnitve....avtorske pravice pridržane:P:P..

Zgodnja je ura odbila,
ko v Italijo se je SŠOF napotila.
Zgodaj zjutraj se je spancu prepustila
in se ob zori s sončkom zbudila.

Čez mnogo smo tunelov se peljali
in po nekaj obratih v Sieni pristali.
Tam na Piazza del Campo odšli,
poslikali mnogo, mnogo ljudi.

Ko smo Sieno si pogledli
smo spet na bus se posedli.

Srednjeveško mestece nas je čakalo,
ki se mu reče San Gimignano,
tam smo vsak zase okusli idilo
in vsako srce se je sprostilo.

V Firence vleče nas,
a zgleda, da imamo čas.
Po istem kraju se vrtimo,
cilj pa venomer zgrešimo.

Potlej vsak v hotel se končno namesti
in trebuh že večerje si želi.

V pizzerio Heiniken hitimo,
da večerjico dobimo,
da glad čimprej potešimo
in si žejo pogasimo.
Potlej pa še torta za sladico,
da želodec zvest bo svojemu poklicu.

Zvečer hotel Veneto nudi domovanje,
najprej mrzli tuš, potem pa spanje.
ob pol osmi uri se zbudimo,
ob osmih na zajtrk pridrvimo,
ob devetih pa že v mesto odhitimo.

Z dobro jutro David nas pozdravi
in pa cela zbirka kipov po dobravi.
Potlej že krstilnica stoji pred nami
in že stolnica mogočna pravi:
»Pridi, pridi in poglej,
to mogočnost za vselej.«

Piazza Duomo zapustimo
na Piazza de Seniora odhitimo.
Tam spet nas David čaka
in glej na konju Kozima junaka
ter Neptuna, ki se dviga iz vodnjaka.

Reka Arno, res široka struga
skozi mesto vije se, vijuga.
Čeznjo pa se most razpenja
tam zlatarn ful se drenja.
Ponte Veccio se ta mogočnost imenuje,
ki bregova povezuje.

Do palače Pitti noge nas neso
tam pa pred palačo vsi posedemo.
Dih nam vzame vsa ahitektura,
fotograf prav vsak raztura.

Mnogo fotk in smeha
že počivanje se neha.
ker nas vleče na večerco
gremo na Piazzo San Lorenzo.

V večernih urah pa je žur
vse do poznih nočnih ur.
Malo se pogovorimo,
posladkamo in zaspimo.

Nekaj pred deveto ura zjutraj je odbila,
ko naša četica hotel je zapustila.
jaz še kartice sem v kaselc dala,
pol na busu sm pristala.

Pisa, oh kako lep kraj,
pravi arhitektski raj.
Vsi ti stebri in arkade,
res prevzamejo te rade.

Seveda pa poseben čar,
da stolp, ki že zelo je star.
Stolp, ki mal postran stoji
in prav vsak podpreti ga želi.

Potem pa naša pot nas vodi
k hišicam ob vodi.
Na poti pa prične se stok,
prvi oblak sili v jok.

Potlej jočejo še vsi ostali
izletek mal na glavo se postavi,
ladjica po takem res ne more pluti,
zato plan B uresničitev sluti.

Chinque Terre res ne bomo vse užili,
smo pa v Portovenere zavili.
Tam svobodo so nam dali,
da smo sami mestece spoznali.

Morje butalo je v obalo,
veter brusil nad daljavo.
kaplje z neba so hitele
pravo tekmovanje so imele.

Ob pol peti uri
pa že avtobus prikuri.
Začne se dolga pot nazaj,
v naš slovenski lušten kraj.
Počas' zapuščamo Toskano
in gremo v Ljubljano.

Arivaderchi drage umetnine,
v srcu pustile ste spomine.
Upam, da še kdaj se srečam z vami,
upam da še kdaj bom v Toskani.