....Krasno in nevarno...:)

Sobota popoldne...
Jst, ati in en kolega se odpravimo v Pišece v Goro oz. na Špiček...
Mračen, meglen dan se razlega po krajini, temperatura je nizka, primerna za zmrzovanje...a mi trije se odpeljemo do gradu Pišece...tam pustimo avto se opremimo za odpravo in....začne se divja pustolovščina....
Hodimo po širši poti, opazujemo stopinje, pogled na drevje te začara in vzpodbudi v tebi neznansko domišljijo, vsi očarani od lepega, kljub mrazu in megli stopamo po snegu, ki prijetno hrska pod nogami.... V tej prijetni zimski idile se sliši prav vsak šum. Že se povzpnemo malo višje, ko zagledamo sonce...jasnino, ki te napolni z energijo in ti da zalet, da se še bolj veselih vrha... Pridemo do lovske koče, ki je sicer zaprata vendar tam vseeno postanemo....se ogrejemo s toplim čajem in okrepčamo s piškoti... Vse skupaj pa je bilo prelepo in prepravljično, da bi bilo lahko res...
zato smo bili kos divji pustolovščini...naenkrat smo zaslišali tuljenje- lajanje...
Čuti se nemir med nami in strah pred tem kdo je, kajti prej smo vidl ogromne šape in se ravno pogovarjal o tem, da bi znali bit volkovi ali potepuški psi... Lajež je prihajal vedno bliže...naenkrat se v megli izriše gromozanska podoba... Mene je blo strah in sm zlezla na mizo, vsi se oborožimo s pohodnimi palicami in mirno čakamo....le kaj nam prinaša ta divjina?...Bomo lahko ugledali tisto lepoto na vrhu?...pes se bliža in bliža...Nikogar nikjer....pes že skoraj pricaplja do nas, ko pa naenkrat zaslišimo glasove, glasove njegovega gospodarja. Priznam odvalil se mi je kamen od srca in strah se je razblinil... vsi smo bili srečni, da se je vse končalo tako kot se je... Gospodar je mirno odšel s psom naprej...mi pas mo še nekaj minut postali nato pa se odpravili proti vrhu....Sončni žarki so že objemali naša telesa in polnili naša sva..sneg se je nežnmo lesketal v soju svetlobe, nad nami pa se je razpenjalo sinje modro nebo ter mogočna drevesa na katerih je posedalo ivje ... Prišli smo na vrh....in razprostiral se je pogleda na meglo, ki je ležala na dnu doline... Tam smo se mal fotografiral no potem pa šli še do vpisne knjige ker smo se spet srečali s psom, a tokrat je biu z lastnikom...Takrat smo ga tud fotografiral;P... Popili smo čaj in pojdeli sendviče ter uživali v lepoti, ki je marskdo tisti dan ni mogel okusiti... Potem pa smo počasi morali zapustiti vrh in odpravili smo se v dolino....v meglene temine, kajti v dolini se je počasi že spuščal mrak... Hodili smo po zasneženi poljani in opazili na tisoče sledi divjih svinj, vendar nas ta ni pršla pogledat:)...
Prišli smo do avtomobile se preobuli in tako se je divja pustolovščina že skoraj zaključila...čakala nas je le še vožnja...

Prvi del poti...

Kraj prvega postanka in divjega dogodka..

Kosmatinec, ki nas je prestrašil v tisti megli(to je že potem na vrhu)

Vrh...

Lepota za katero ste bili prikrajšani...:P